Letošnja osrednja tema Tedna pisanja z roko je »Ko spomini zadišijo«. Naš spomin je neverjeten. Prvih nekaj let življenja se ne spomnimo dobro. Takratnih dogodkov še nismo mogli ubesediti, jih pa s pomočjo vonjev lahko obudimo. Vonjave so zelo močno povezane s spomini zaradi neposredne povezave med vohalnim sistemom in možganskimi centri, ki so odgovorni za čustva in spomine.

V otroštvu se vohalni sistem hitro razvija in je močno povezan z učenjem ter čustvenimi izkušnjami. Zato so vonjave, ki jih zaznamo v zgodnjem življenju, pogosto trajno vgrajene v našo spominsko banko. Na dogodke v otroštvu nas tako spominjajo vonji igre na prostem (vrtnice, jasmin, sivka …), družinskih praznovanj (cimet, klinčki, pomaranča …), poletnih počitnic (kokos, vanilija, borovci …). S pomočjo vonjav bomo poiskali ljube spomine iz otroštva in jih zapisali.

Z dijaki smo najprej prebrali odlomek iz romana Combray Marcela Prousta. Brali smo odlomek, kjer pripovedovalec okuša pecivo magdalenice, z velikim naporom pa ga okus pripelje do izgubljenega spomina. Po branju smo se o odlomku pogovarjali in analizirali, kako je pripovedovalec prišel do izgubljenega spomina.

Nato so dijaki še sami preizkusili svoj vonj in okus. Vonjali so različne vonjave in morali so zapisovati, kateri vonj zaznavajo. Skupaj smo zbrali prek 20 različnih vonjav. Nato pa so z zaprtimi očmi preizkušali še svoj okus in skušali ugotoviti, kaj jedo. Pri tem so se trudili usmerjati svojo pozornost na čute in dejavnost, ki jo počnejo – na vonj in okus. Dijaki so hitro ugotovili, da stvar ni tako preprosta. Vonj jih je spominjal na nekaj (npr. vonj dedkovih bonbonov), niso pa mogli določiti, za kateri vonj gre. Ko so okušali brusnice, jih je veliko zapisalo, da jejo rozine, in ko so okušali koščke posušenega kokosa, jih je veliko zapisalo, da jedo mandlje.

Nato so razmislili, ali jih je kateri od vonjev ali okusov spomnil na kakšen pretekli dogodek. Lahko so tudi razmislili, ali so sicer kdaj doživeli, da jih je nek vonj ali okus spomnil na nek pretekli dogodek ali osebo. Svoje razmišljanje so na kratko zapisali – seveda z roko.