Pletarstvo je ena najstarejših obrti v Sloveniji in jo izvaja vedno manjša populacija ljudi. S sošolci pa smo imeli srečo, da nam je bila ta obrt prikazana.
Prvič smo se s pletarstvom seznanili v šoli v naravi v 1. letniku, ko smo pletli košare iz leskovih viter in vrbovih vej. S tremi sošolci smo se nato odločili, da bomo naredili seminarsko nalogo pod mentorstvom profesorice Irene Leban. Udeležili smo se tudi dveh dogodkov – prvič smo pletarstvo predstavljali na Dnevu Evrope na Kongresnem trgu v Ljubljani, kasneje pa smo se odpravili še na rokodelski sejem na Brdo. Na obeh dogodkih smo pletli košare in s tem pletarstvo predstavili širši publiki.
Letos pa smo se lotili še novih izzivov. Profesorica Leban nam je omogočila delavnico pletenja stolov. Vodil jo je Jurij Rihar, ki je restavrator mrež iz ratana, ki se uporabljajo pri izdelavi Thonetovih stolov. Na šestih srečanjih nas je popeljal skozi sedem korakov, potrebnih za izdelavo pletenega stola.
Najprej smo pobarvali okvir sedežne plošče. V okvirju je 76 lukenj, v katere smo vpeljevali vitre iz rafije. Nato nam je gospod Rihar pokazal prvi korak, ki je bil najbolj enostaven – morali smo peljati vitre iz ene luknje v nasprotno luknjo, da smo dobili prvi del mreže. V istem dnevu smo začeli delati tudi drugi korak, pri katerem smo vitre peljali pravokotno na prvi del mreže.
Če koraka nismo dokončali v šoli, smo morali delati še doma. Naslednji teden smo se naučili tretji in četrti korak, ki je bil najtežji. Tretji korak je potekal vzporedno s prvim korakom, a smo morali paziti, da se nam prvi in tretji korak nista prekrivala. Četrti korak pa vzporedno z vitrami iz drugega postopka, to smo naredili tako, da smo šli čez vitro iz prvega koraka in pod vitro drugega koraka. Peti in šesti korak sta bila zelo podobna, zato ni bilo več tako težko. Pri petem koraku smo vitre obrnili tako, da so potekala pod kotom 45°. Šesti korak pa je potekal pravokotno na petega. Na zadnjem srečanju smo se naučili še sedmi korak, pri katerem smo mrežo zaključili s šivom, ki pokriva luknje, da zavarujemo vitre. Celoten postopek je zelo dolgotrajen in zahteven, a je končni izdelek vreden truda in časa. Stolu moramo narediti še noge, ki jih bomo krivili, potem pa bo naš izdelek dokončan.
S sošolci smo zelo veseli, da smo se imeli priložnost naučiti pletarstva in se udeležiti te delavnice.
Zapisala: Zala Reberšak, 2. al
